E Davideskoro Psalmi
1Koga vikinava šun man, mo pravedno Devel, Tu Koj ikalgjan man taro tesno: muk To milost upra mande, hem šun mi molitva!
2O manuša, dži koga ka kaljakeren mo muj, ka čhiven ki ladž? Dži koga ka mangen odova so na vredinela ništo hem ka roden o hovajba?
3Ama džanen: o Gospodari odelingjale baši Peske okole soj verno Leske; o Gospodari šunela koga vikinava ki Leste.
4Holjanen, ama hem ma grešinen; koga čhivena tumen te pašljoven, razmislinen ko tumare srcia, hem kjutinen.
5Den pravedna žrtve, hem nadinen tumen ko Gospodari!
6But džene vakerena: „Koj ka sikavel amenge soj tano šukar?“ Gospodar, osvetlin amen e svetlinaja taro Tlo muj!
7Dengjan man radost ko mlo srce pobaro taro olendar, koga bijangjovela olenge izobilno giv hem mol.
8Rahati ka pašljovav, hem ka zasovav, soske samo Tu, Gospodar, deja man te živinav obezbedimo.